Zgodovina uspešnih sprememb
Razlogi, zakaj SKP sploh obstaja, so bili vedno jasni in tako je tudi danes. Stalno se razvija, da bi se prilagodila spremenljivim potrebam kmetijstva in celotne družbe.
ZAČETKI SKP
Korenine SKP segajo v petdeseta leta 20. stoletja, ko so družbe zahodni Evropi trpele za posledicami vojne, ki so se kazale v ohromelem kmetijstvu in pomanjkanju hrane. V prvotni SKP je bil poudarek na spodbujanju večje produktivnosti kmetijstva, da bi bila potrošnikom zagotovljena stalna preskrba s hrano po dostopnih cenah in da bi imela tedanja EU donosen kmetijski sektor. SKP je kmetom ponujala subvencije in dala na voljo sisteme zajamčeno visokih cen, s čimer jih je spodbujala k proizvodnji hrane. Za prestrukturiranje kmetijstva je bila na voljo finančna pomoč, na primer v obliki subvencij za naložbe kmetij v njihovo povečanje ter upravljanje tehnoloških znanj, da bi se te lahko prilagodile tedanjim gospodarskim in družbenim razmeram. Sprejeti so bili tudi nekateri ukrepi v obliki pomoči za predčasno upokojevanje in poklicno usposabljanje ter ukrepi za pomoč regijam z omejenimi možnostmi.
SKP je bila zelo uspešna pri doseganju zastavljenega cilja samooskrbe EU, ki naj bi bila večinoma zagotovljena od osemdesetih let 20. stoletja dalje. Vendar se je morala EU ukvarjati z bolj ali manj stalnimi presežki najpomembnejših kmetijskih proizvodov, od katerih jih je bilo treba nekaj izvoziti (prek subvencij), druge pa je bilo treba uskladiščiti ali jih odprodati znotraj EU.
Ti ukrepi so zahtevali veliko proračunskih sredstev, izkrivili so nekatere svetovne trge, kmetom pa niso bili vedno v prid, zato so hitro postali nepriljubljeni med potrošniki in davkoplačevalci. Hkrati se je družba vse bolj zavzemala za okoljsko trajnost kmetijstva, pomemben mejnik v začetku devetdesetih let 20. stoletja pa je bil Vrh Zemlje v Riu (1992).
SKP se je morala spremeniti … in se je!
SKP DANES
SKP je več pomembnih sprememb doživela že v osemdesetih letih, zlasti pa na začetku devetdesetih let 20. stoletja. Z omejevanjem proizvodnje so se zmanjšali presežki (kvote za mleko iz leta 1983). Poudarek se je prenesel na okolju prijazno kmetovanje. Kmetje so se morali bolj ravnati po trgu, hkrati so prejemali neposredno dohodkovno pomoč in se odzivati na spreminjanje prioritet v družbi (MacSharryjeva reforma iz leta 1992).
Prenos poudarka, ki je bil opravljen leta 1999 z reformo Agende 2000 in ki spodbuja konkurenčnost evropskega kmetijstva, je vključeval pomembno novost – politiko razvoja podeželja, ki je sprožila številne podeželske pobude ter pomagala kmetom, da so prestrukturirali svoje kmetije, razširili program svojih dejavnosti in izboljšali trženje proizvodov. Poleg tega je bil proračun zmanjšan, da bi davkoplačevalcem zagotovili, da se stroški SKP ne bodo nenadzorovano višali. Leta 2003 je bil sprejet dogovor o še eni temeljiti reformi.
Zdaj kmetje niso več plačani le za to, da pridelujejo hrano. Sedanja SKP se ravna glede na povpraševanje. V celoti upošteva interese potrošnikov in davkoplačevalcev, kmetom v EU pa omogoča, da prosto pridelujejo vse, kar potrebuje trg. V preteklosti je kmet prejel toliko subvencij, kolikor hrane je pridelal. V prihodnje pa se bo velika večina pomoči kmetom plačala ne glede na to, koliko hrane pridelajo. Po novem sistemu bodo kmetje še vedno prejemali neposredna dohodkovna plačila, da bi ohranili stabilnost svojih dohodkov, vendar se je povezava med prejemanjem plačil in proizvodnjo prekinila. Poleg tega bodo morali kmetje upoštevati tudi standarde o varstvu okolja, varnosti hrane, zdravju rastlin in dobrem počutju živali. Tistim kmetom, ki tega ne bodo storili, se bodo znižala neposredna plačila (kar imenujemo „navzkrižna skladnost”). Prekinitev povezave med subvencijami in proizvodnjo (kar običajno imenujemo „nevezanost”) bo povzročila, da bodo kmetje v EU konkurenčnejši in bolj tržno usmerjeni. Svobodno bodo lahko izbirali najdonosnejše kulture, hkrati pa bodo še vedno uživali želeno stabilnost dohodkov.
Te reforme obetajo jasnejšo prihodnost SKP, opaznejši pa je tudi njen pomen za celotno družbo.
