Nove Države Članice, novi izzivi
Širitev EU z vključitvijo desetih novih držav članic (Cipra, Češke, Estonije, Madžarske, Latvije, Litve, Malte, Poljske, Slovaške in Slovenije) 1. maja 2004 ter Bolgarije in Romunije 1. januarja 2007 je po stoletjih uničujočih delitev postavila zgodovinski mejnik v preoblikovanju Evrope. Z zagotovljeno politično stabilnostjo in varnostjo ter s povečanjem notranjega trga EU s 380 na skoraj 500 milijonov ljudi bo ta kot celota veliko pridobila.
Glede na številke je vpliv širitve na kmetijstvo EU ogromen. Kmečkemu prebivalstvu EU iz starih 15 držav članic, ki je štelo šest milijonov, se je pridružilo še sedem milijonov kmetov.
Novih 12 držav članic dodaja približno 55 milijonov hektarjev kmetijskih zemljišč k 130 milijonom hektarjev, ki so že bili v EU-15; čeprav je povišanje 40-odstotno, se bo proizvodnja večine izdelkov v EU-27 povečala zgolj za 10–20 %. To dejstvo potrjuje domnevo, da velik proizvodni potencial kmetijstva v novih državah članicah še zdaleč ni izkoriščen.
Kmetje v novih državah članicah imajo dostop do enotnega trga EU in uživajo prednosti njegovih razmeroma stabilnih cen, neposrednih plačil (ki bodo postopoma dosegla raven EU) in ukrepov za razvoj podeželja.
Kljub napredku pri posodabljanju in prestrukturiranju kmetijskega sektorja, ki je v zadnjih letih zajel nove države članice, ostaja eden od najpomembnejših izzivov izboljšanje gmotnega položaja v kmetijstvu in v podeželskih skupnostih na splošno. Medijsko zelo izpostavljene razlike v blaginji starih in novih držav članic EU (leta 2001 je v slednjih dosegla 45 % ravni EU-15 ob upoštevanju BDP na osebo, usklajenega s pariteto kupne moči) so še izrazitejše na podeželju, kjer so dohodki nižji, stopnja nezaposlenosti pa višja kot v mestih (razlike so večje v novih kot v starih državah članicah).
EU je že sprejela ta izziv in začela sprejemati nove ukrepe za razvoj podeželja, ki so prilagojeni posebnemu položaju v novih državah članicah.
Treba je poudariti, da so obveznosti članstva v EU za kmete v novih državah članicah začele veljati z vstopom. Ključni primer je varnost hrane, ki je potrošnikom v EU tako pomembna, da odmik od standardov Skupnosti ni mogoč.
